6. Dan
Puente Villarente - Leon - Astorga - Foncebadon - Molinaseca - 115,06 km
Leon - Villadangos del Paramo - Astorga
Z današnjo etapo zapuščamo enolično pokrajino. V Leonu bodite pozorni na smerokaze, da jih ne prezremo v množici prometnih, oglasnih in drugih oznak. Sledimo medeninastim školjkam, vtisnjenih v tla, in rumenim puščicam. Prvi kilometri so zahtevni, prebiti se moramo skozi mesto, predmestje in industrijski predel mesta. Do Villadangosa je narava še enobarvna, nato postaja svet bolj gričevnat in raznolik, več je zelenja. Od Villadangosa naprej je ob poti veliko prijetnih senčnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in si privoščimo malico.
Astorga: Astorga je bila med prvimi krščanskimi središči iberskega polotoka. Mesto je nasledilo rimsko naselbino lz 1. stoletja. Že v 3. stoletju je kraj imel škofijski sedež. V času največjega razcveta romanja je sodila med priljubljene romarske postojanke. lmela je vrsto hospicev in bolnišnic za romarje. Kraj je bil in je še danes stičišče dveh pomembnih romarskih poti, ki vodita v Kompostelo: Camino Frances in Via de la Plata, ki pride iz Sevilje. Katedrala svete Marije skladno združuje več arhitekturnih slogov. Začetek te izjemne mojstrovine sega v leto 1477. Med zakladi, ki bogatijo notranjost, izstopa veličasten in bogato izrezljan lesen prezbiterij. V drugem času in popolnoma v drugadnem slogu je zgrajena sosednja stavba Palacio Episcopal, škofovska palada. Nastala je po načrtih španskega arhitekta Antonia Gaudija leta 1886, dokončal jo je drugi arhitekt R. Guereta leta 1913. Prav ta arhitekturna raznolikost obe stavbi ubrano povezuje.
Zaradi gostega prometa je izhod iz mesta pravi kolesarski podvig. Bodite pazljivi, vse do kraja Virgen del Camino je predmestje. Z glavnega trga pri katedrali se usmerimo na Rue Ancha vse do rotonde P. de S. Domingo, kjer zapeljemo na Gran via di San Marco, nato levo na C/ de S. Agostin, zopet levo na Av. Roma do rotonde in Av. Palecio. Prečimo reko Bernesga, levo na C/ de Astorga. Na rotondi zavijemo levo na Av. de Quevedo. Zapuščamo center, pred nami je predmestje Leona. Avenija Paroco Diez nas pripelje v Trobajo del Camino, sledi še zadnji napor in nezahteven vzpon do Virgen del Camino. Po kratkem predahu in ogledu cerkve sledimo oznakam za Astorgo. Ob spremstvu pohodnikov in hrupne avtoceste nadaljujemo vse do Villadangosa.
Trabajo del Camino: Kapelica sv. Jakoba
Virgen del Camino: Marljina božjepotna cerkev Device poti je bila zgrajena leta 1961 na kraju starejše iz 16. stoletja.
Villadangos del Paramo: Cerkev svetega Jakoba; kip svetega Jakoba bojevnika v prezbiteriju sodi med lepše tovrstne upodobitve na Caminu.
Sledi bolj gričevnata pokrajina. Še naprej vozimo po cesti N 120 skoraj v ravni črti vse do oznake za P. Hospital de Orbigo (10,5 km), kjer skrenemo desno in prečimo znameniti most. Nekaj sto metrov kasneje zavijemo levo in se zopet priključimo na cesto N 120. Nadaljujemo desno proti Astorgi. V kratkem sledi krajši vzpon, nato spust do San Justa in po ravninski cesti do Astorge.
San Martin del Camino: Stara bolnišnica za romarje
Puente/Hospital del Orbigo: lstoimenski most dez reko Orbigo. Zaradi svoje arhitekture in starosti eden najizrazitejših mostov v Španiji (13. stol.). V zgodovini je bil most čez reko Orbigo prizorišče dramatičnih bitk, leta 425 med Svevi in Visigoti, leta 900 med Mavri in kraljem Alfonsom lll. Po bitki med vitezi leta 1434, ko so se ti borili za čast ljubljene dame Leonore, je most dobil ime Paso Hornoso, Most častnega prehoda (*Glej podroben opis spodaj!).
San Justo: Predmestje Astorge
Astorga: 15.000 prebivalcev; cerkev svetega Bartolomeja (11. stol.); katedrala svete Marije (15.-18. stol.); Skofija (zgrajena v letih 1899 do 1913), v njej je Museo de los Caminos, muzej romanja v Kompostelo; blizu glavnega trga je Museo Romano, muzej rimske Astorge; muzej čokolade je v stavbi na J. Maria Goy.
Astorga - Rabanal del Camino - Molinaseca
Po dnevih ravninske pokrajine in dolgočasja je pred romarjem razgibana in bolj raznolika pokrajina. Prispeli smo do gorske verige, svet postaja hribovit, vse več je vzponov, najzahtevnejši se konča na najvišji točki Camina, pri železnem križu. Vreme je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo. Pripravite si topla in nepremočljiva oblačila. Mesec maj je lahko nepričakovano deževen. Od železnega križa do Molinasece sledi dolg in strm spust. Ne pozabite, da je spust prav tako zahteven kot vzpon. Pri jasnem vremenu se s hribovja odpira čudovit razgled na dolino Bierzo. Leonsko hribovje Monte lrago se v spomladanskem času odene z osvežujočim barvnim pregrinjalom. Zadnji del poti pred Molinaseco nas pozdravljajo mogočni kostanji.
Rabanal del Camino: Rabanal del Camino je kraj z bogato zgodovino. V preteklosti je bil pomembna postojanka Camina. Tukaj so se romarji dodobra odpočili in nabrali novih moči, da bi se nato podali v hribovito in divjo planoto Leonskega hribovja, Monte de Leon oz. Monte de lrago. Rabanal del Camino je bil v 12. stoletju kraj sedež vitezov templjarjev. Ta red je bil pomemben dejavnik pri širjenju pobožnosti do svetega Jakoba. Njihovo poslanstvo je bilo varovanje romarjev pred mnogoterimi nevarnostmi, ki so prežale na poti. Rabanal je danes le bleda senca nekdanje slave, a je vsekakor vreden obiska. Pred nedavnim so se semkaj zopet vrnili bratje benediktinci. Kot nekoč, so bratje tudi danes v pomoč romarjem. Posebno doživetje je popoldanska sveta maša v stari cerkvi. Pri jutranjih hvalnicah so romarji deležni posebnega blagoslova.
Cruz de Ferro: Žlelezni križ na planoti Monte lrago sodi med starejše verske simbole na poti. Je izjemno znamenje tisočletnega romanja. Postavljen je na najvišji todki Camina, 1504 m. Na velik kup kamenja, ob vznožje hrastovega droga, na vrhu katerega je žezen križ, romar odloži kamenček, ki ga je prinesel od doma. Ta simbolizira njegove težave in napore, ki jih je prenašal na poti. Kot pravi napis ob križu, bo kamen (ki ga romar odloži ob vznožje Odrešenikovega križa in ki je simbol naporov), ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.
Z današnjo etapo zapuščamo enolično pokrajino. V Leonu bodite pozorni na smerokaze, da jih ne prezremo v množici prometnih, oglasnih in drugih oznak. Sledimo medeninastim školjkam, vtisnjenih v tla, in rumenim puščicam. Prvi kilometri so zahtevni, prebiti se moramo skozi mesto, predmestje in industrijski predel mesta. Do Villadangosa je narava še enobarvna, nato postaja svet bolj gričevnat in raznolik, več je zelenja. Od Villadangosa naprej je ob poti veliko prijetnih senčnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in si privoščimo malico.
Astorga: Astorga je bila med prvimi krščanskimi središči iberskega polotoka. Mesto je nasledilo rimsko naselbino lz 1. stoletja. Že v 3. stoletju je kraj imel škofijski sedež. V času največjega razcveta romanja je sodila med priljubljene romarske postojanke. lmela je vrsto hospicev in bolnišnic za romarje. Kraj je bil in je še danes stičišče dveh pomembnih romarskih poti, ki vodita v Kompostelo: Camino Frances in Via de la Plata, ki pride iz Sevilje. Katedrala svete Marije skladno združuje več arhitekturnih slogov. Začetek te izjemne mojstrovine sega v leto 1477. Med zakladi, ki bogatijo notranjost, izstopa veličasten in bogato izrezljan lesen prezbiterij. V drugem času in popolnoma v drugadnem slogu je zgrajena sosednja stavba Palacio Episcopal, škofovska palada. Nastala je po načrtih španskega arhitekta Antonia Gaudija leta 1886, dokončal jo je drugi arhitekt R. Guereta leta 1913. Prav ta arhitekturna raznolikost obe stavbi ubrano povezuje.
Zaradi gostega prometa je izhod iz mesta pravi kolesarski podvig. Bodite pazljivi, vse do kraja Virgen del Camino je predmestje. Z glavnega trga pri katedrali se usmerimo na Rue Ancha vse do rotonde P. de S. Domingo, kjer zapeljemo na Gran via di San Marco, nato levo na C/ de S. Agostin, zopet levo na Av. Roma do rotonde in Av. Palecio. Prečimo reko Bernesga, levo na C/ de Astorga. Na rotondi zavijemo levo na Av. de Quevedo. Zapuščamo center, pred nami je predmestje Leona. Avenija Paroco Diez nas pripelje v Trobajo del Camino, sledi še zadnji napor in nezahteven vzpon do Virgen del Camino. Po kratkem predahu in ogledu cerkve sledimo oznakam za Astorgo. Ob spremstvu pohodnikov in hrupne avtoceste nadaljujemo vse do Villadangosa.
Trabajo del Camino: Kapelica sv. Jakoba
Virgen del Camino: Marljina božjepotna cerkev Device poti je bila zgrajena leta 1961 na kraju starejše iz 16. stoletja.
Villadangos del Paramo: Cerkev svetega Jakoba; kip svetega Jakoba bojevnika v prezbiteriju sodi med lepše tovrstne upodobitve na Caminu.
Sledi bolj gričevnata pokrajina. Še naprej vozimo po cesti N 120 skoraj v ravni črti vse do oznake za P. Hospital de Orbigo (10,5 km), kjer skrenemo desno in prečimo znameniti most. Nekaj sto metrov kasneje zavijemo levo in se zopet priključimo na cesto N 120. Nadaljujemo desno proti Astorgi. V kratkem sledi krajši vzpon, nato spust do San Justa in po ravninski cesti do Astorge.
San Martin del Camino: Stara bolnišnica za romarje
Puente/Hospital del Orbigo: lstoimenski most dez reko Orbigo. Zaradi svoje arhitekture in starosti eden najizrazitejših mostov v Španiji (13. stol.). V zgodovini je bil most čez reko Orbigo prizorišče dramatičnih bitk, leta 425 med Svevi in Visigoti, leta 900 med Mavri in kraljem Alfonsom lll. Po bitki med vitezi leta 1434, ko so se ti borili za čast ljubljene dame Leonore, je most dobil ime Paso Hornoso, Most častnega prehoda (*Glej podroben opis spodaj!).
San Justo: Predmestje Astorge
Astorga: 15.000 prebivalcev; cerkev svetega Bartolomeja (11. stol.); katedrala svete Marije (15.-18. stol.); Skofija (zgrajena v letih 1899 do 1913), v njej je Museo de los Caminos, muzej romanja v Kompostelo; blizu glavnega trga je Museo Romano, muzej rimske Astorge; muzej čokolade je v stavbi na J. Maria Goy.
Astorga - Rabanal del Camino - Molinaseca
Po dnevih ravninske pokrajine in dolgočasja je pred romarjem razgibana in bolj raznolika pokrajina. Prispeli smo do gorske verige, svet postaja hribovit, vse več je vzponov, najzahtevnejši se konča na najvišji točki Camina, pri železnem križu. Vreme je lahko zelo muhasto in nepredvidljivo. Pripravite si topla in nepremočljiva oblačila. Mesec maj je lahko nepričakovano deževen. Od železnega križa do Molinasece sledi dolg in strm spust. Ne pozabite, da je spust prav tako zahteven kot vzpon. Pri jasnem vremenu se s hribovja odpira čudovit razgled na dolino Bierzo. Leonsko hribovje Monte lrago se v spomladanskem času odene z osvežujočim barvnim pregrinjalom. Zadnji del poti pred Molinaseco nas pozdravljajo mogočni kostanji.
Rabanal del Camino: Rabanal del Camino je kraj z bogato zgodovino. V preteklosti je bil pomembna postojanka Camina. Tukaj so se romarji dodobra odpočili in nabrali novih moči, da bi se nato podali v hribovito in divjo planoto Leonskega hribovja, Monte de Leon oz. Monte de lrago. Rabanal del Camino je bil v 12. stoletju kraj sedež vitezov templjarjev. Ta red je bil pomemben dejavnik pri širjenju pobožnosti do svetega Jakoba. Njihovo poslanstvo je bilo varovanje romarjev pred mnogoterimi nevarnostmi, ki so prežale na poti. Rabanal je danes le bleda senca nekdanje slave, a je vsekakor vreden obiska. Pred nedavnim so se semkaj zopet vrnili bratje benediktinci. Kot nekoč, so bratje tudi danes v pomoč romarjem. Posebno doživetje je popoldanska sveta maša v stari cerkvi. Pri jutranjih hvalnicah so romarji deležni posebnega blagoslova.
Cruz de Ferro: Žlelezni križ na planoti Monte lrago sodi med starejše verske simbole na poti. Je izjemno znamenje tisočletnega romanja. Postavljen je na najvišji todki Camina, 1504 m. Na velik kup kamenja, ob vznožje hrastovega droga, na vrhu katerega je žezen križ, romar odloži kamenček, ki ga je prinesel od doma. Ta simbolizira njegove težave in napore, ki jih je prenašal na poti. Kot pravi napis ob križu, bo kamen (ki ga romar odloži ob vznožje Odrešenikovega križa in ki je simbol naporov), ob sodnem dnevu prevesil tehtnico v korist dobrih del.
Od Astorge pa do Rabanala nas čaka zmerno strm vzpon. Premagamo 280 m višinske razlike. Od katedrale peljemo do Calle del A. pineda in levo, nato desno na C. de S. pedro. Pri obvozni cesti sledimo smerokazu za Castrilo de los Polvazares. Pred krajem zavijemo rahlo levo in čez dober kilometer desno, v smeri Santa Catalina de Somoza, LE 6304. Pred nami je prijetna pokrajina s podeželsko asfaltirano cesto, ki nas pripelje vse do Rabanala.
Murias de Rechivaldo: Župnijska cerkev
Castrillo de los Polvazares: Odlično ohranjena srednjeveška vasica; bogata turistična ponudba, bari in restavracije.
Santa Catalina de Somoza: Kraj ob vznožju hribovja, kar pomeni tudi latinska različica imena kraja Sub Montia. V cerkvici svete Marije hranijo relikvije svetega Blaža, zavetnika kraja in priljubljenega svetnika romarjev.
El Ganso: Prve tako imenovane "teitadas",strehe hiš, pokrite s slamo. Vas je zapuščena, od tu naprej so ob poti številne zapuščene vasi.
Rabanal del Camino: Cerkev svete Marije (12. stol.); kapelica svetega Jožefa; benediktinski samostan.
Pred nami je 7 km strmega vzpona. Prvi postanek je v Foncebadonu in že smo pred znamenitim železnim križem in najvišjim vrhom Camina. Sledi 3 km ravninske vožnje. Odprejo se razgledi na dolino Bierzo. Manjarin je prvi kraj, ki ga prevozimo. Pri televizijskih antenah se začne zahteven spust. Sledi El Acebo. Ob izhodu iz kraja nas spomenik, ki ponazarja uničeno kolo, opomni na pazljivost pri spustu. Naslednji kraj je Riego de Ambros. Pred Molinaseco je ob glavni cesti na desni strani cerkev svetega Nikolaja. Čez nekaj sto metrov zavijemo levo in prečimo most čez reko Menuelo.
Foncebadon: Zapuščen srednjeveški kraj
Cruz de Ferro: Zelezni križ - najvišja točka Camina, 1504 m; kapela sv. Jakoba, 1982
Manjarin: Zapuščena vas
El Acebo: Cerkev svetega Mihaela; izviren kip svetega Jakoba
Riego de Ambros: V bližini kapelica svetega Sebastijana
Molinaseca: Hrani številne arhitekturne umetnostne zaklade, ki pričajo o tesni povezanostl kraja z Jakobovo potjo. Že od daleč vidna baročna cerkev Marije žalostne, Virgen las Angustias (18. stol.), se mogočno dviga nad vasjo. Preko slikovitega mostu (16. stol.) čez reko Meruelo pot vodi do glavne, romarske ulice Calle de los Peregrinos, kjer je stari romarski hospic.
Molinaseca - Villafranca - O'Cebreiro
Rjavorumeno barvo pokrajine Mezetas nadomesti zelena barva bujnega rastlinja, ki je pravo olajšanje za oči in dušo. Čeprav je še daleč do Atlantskega oceana, se že čuti osvežujoč vlažen zrak. Dolina Bierzo je razgibana in rodovitna dolina, znana po odličnem vinu. Pot do Vege je prijetno valovita z lahkotnimi vzponi in spusti. Od Vege do Cebreira nas čaka strm vzpon in še zadnji večji napor. Nekoliko pred Pedrafito vstopimo v pokrajino Galicijo.
Pokrajina Galicija
Galicija spominja na lrsko, je zelena in hribovita pokrajina, tako kot lrska se ponaša z zanimivo keltsko preteklostlo. Podobnost je tudi v muhastem vremenu, zato ni nič čudnega, da nas na isti dan greje sonce in namaka dež. Cesta se odmakne od prometnih in vijuga ob rekah v družbi kostanjev in hrastov. Zadnli kilometri pred Kompostelo so zopet bolj prometni.
Templjarji
Viteški red templjarjev je bil ustanovljen v 11. stoletju. Prvotno je ščitil romarje na poti v Jeruzalem, kasneje pa tudi romarje na poti v Kompostelo. Z nekaterimi privilegiji, kot je oprostitev plačila davkov, so templjarji sčasoma postali najpomembnejši in najbogatejši viteški red srednjega veka. Pomagali so španskim vladarjem v boju proti Mavrom. Za plačilo so jim ti podarili velika posestva, kjer so sčasoma zgradili številne utrdbe in cerkve.
O'Cebreiro: O'Cebreiro je odlično ohranjena srednjeveška vasica. Zanimive so iz kamna graje hiške ovalnega tlorisa in krite s slamnato streho. Tako imenovane palozzas so keltskega izvora, vse do nedavnega pa so v njih živeli ljudje in živali skupaj. Danes služijo kot muzej na prostem. Lep primer romanske arhitekture je prikupna cerkvica sv. Marije, v kateri hranijo kelih, ki spominja na čudežni dogodek, ki se je zgodil leta 1300, ko se je med evharistijo vino spremenilo v kri.
Nadaljujemo po cesti N 742. Avenida del Castillo nas pripelje v Ponferrado pred mogočen templjarski grad. Desno C. Gill y Carrasco vodi do Bazilike de Encina. V nasprotnem nadaljujemo ravno naprej po Av. De Castillo in čez most. Na rotondi nadaljujemo ravno na Av. P. Colino. Na naslednji rotondi nadaljujemo ravno vse do Columbrianosa, nato levo za Fuente Nuevas in do Camponaraye; oz. na rotondi zavijemo levo na Calle del Camino de Santiago, ki nas skozi gosto poseljeno območje, skoraj v ravno začrtani cesti pripelje v Camponarayo.
Po prečkanju avtoceste in skozi Magaz de Abayo pridemo v Cacabelos. Sledi rahel vzpon, nato naselje Pieros, zatem položna cesta med vinogradi in polji vse do Villafrance del Bierzo.
Ponferrada: 60.000 prebivalcev; most čez reko Sil; utrba Castillo de los Templarios, veličastno pričevanje templjarskega reda (12.stol.). Bazilika, Nuestra Senora de la Encina, Gospa od hrasta (16. stol.) hrani v notranjosti čudodelen Marijin kipec z Jezusom v narodju. Nekoliko izven mesta cerkev Santiago de Penalba (mudejar), ruševine samostana San Pedro de Montes.
lme kraja Pons Ferrata pomeni železni most. Ta je bil zgrajen v 18. stoletju. Nadomestil je starejšega, zgrajenega v 11. stoletju. Namenjen je bil romarjem, da so lahko prečkali reko. Ponferrada se je razvila v pomembnejšo postojanko v času kralja Ferdinanda ll. Leta 1178 je povabil templjarje, da bi varovali romarje na njihovi poti v Kompostelo. Med leti 1218 in 1282 so templjarji v Ponferradi zgradili mogočno trdnjavo, ki se razprostira sredi mesta.
Murias de Rechivaldo: Župnijska cerkev
Castrillo de los Polvazares: Odlično ohranjena srednjeveška vasica; bogata turistična ponudba, bari in restavracije.
Santa Catalina de Somoza: Kraj ob vznožju hribovja, kar pomeni tudi latinska različica imena kraja Sub Montia. V cerkvici svete Marije hranijo relikvije svetega Blaža, zavetnika kraja in priljubljenega svetnika romarjev.
El Ganso: Prve tako imenovane "teitadas",strehe hiš, pokrite s slamo. Vas je zapuščena, od tu naprej so ob poti številne zapuščene vasi.
Rabanal del Camino: Cerkev svete Marije (12. stol.); kapelica svetega Jožefa; benediktinski samostan.
Pred nami je 7 km strmega vzpona. Prvi postanek je v Foncebadonu in že smo pred znamenitim železnim križem in najvišjim vrhom Camina. Sledi 3 km ravninske vožnje. Odprejo se razgledi na dolino Bierzo. Manjarin je prvi kraj, ki ga prevozimo. Pri televizijskih antenah se začne zahteven spust. Sledi El Acebo. Ob izhodu iz kraja nas spomenik, ki ponazarja uničeno kolo, opomni na pazljivost pri spustu. Naslednji kraj je Riego de Ambros. Pred Molinaseco je ob glavni cesti na desni strani cerkev svetega Nikolaja. Čez nekaj sto metrov zavijemo levo in prečimo most čez reko Menuelo.
Foncebadon: Zapuščen srednjeveški kraj
Cruz de Ferro: Zelezni križ - najvišja točka Camina, 1504 m; kapela sv. Jakoba, 1982
Manjarin: Zapuščena vas
El Acebo: Cerkev svetega Mihaela; izviren kip svetega Jakoba
Riego de Ambros: V bližini kapelica svetega Sebastijana
Molinaseca: Hrani številne arhitekturne umetnostne zaklade, ki pričajo o tesni povezanostl kraja z Jakobovo potjo. Že od daleč vidna baročna cerkev Marije žalostne, Virgen las Angustias (18. stol.), se mogočno dviga nad vasjo. Preko slikovitega mostu (16. stol.) čez reko Meruelo pot vodi do glavne, romarske ulice Calle de los Peregrinos, kjer je stari romarski hospic.
Molinaseca - Villafranca - O'Cebreiro
Rjavorumeno barvo pokrajine Mezetas nadomesti zelena barva bujnega rastlinja, ki je pravo olajšanje za oči in dušo. Čeprav je še daleč do Atlantskega oceana, se že čuti osvežujoč vlažen zrak. Dolina Bierzo je razgibana in rodovitna dolina, znana po odličnem vinu. Pot do Vege je prijetno valovita z lahkotnimi vzponi in spusti. Od Vege do Cebreira nas čaka strm vzpon in še zadnji večji napor. Nekoliko pred Pedrafito vstopimo v pokrajino Galicijo.
Pokrajina Galicija
Galicija spominja na lrsko, je zelena in hribovita pokrajina, tako kot lrska se ponaša z zanimivo keltsko preteklostlo. Podobnost je tudi v muhastem vremenu, zato ni nič čudnega, da nas na isti dan greje sonce in namaka dež. Cesta se odmakne od prometnih in vijuga ob rekah v družbi kostanjev in hrastov. Zadnli kilometri pred Kompostelo so zopet bolj prometni.
Templjarji
Viteški red templjarjev je bil ustanovljen v 11. stoletju. Prvotno je ščitil romarje na poti v Jeruzalem, kasneje pa tudi romarje na poti v Kompostelo. Z nekaterimi privilegiji, kot je oprostitev plačila davkov, so templjarji sčasoma postali najpomembnejši in najbogatejši viteški red srednjega veka. Pomagali so španskim vladarjem v boju proti Mavrom. Za plačilo so jim ti podarili velika posestva, kjer so sčasoma zgradili številne utrdbe in cerkve.
O'Cebreiro: O'Cebreiro je odlično ohranjena srednjeveška vasica. Zanimive so iz kamna graje hiške ovalnega tlorisa in krite s slamnato streho. Tako imenovane palozzas so keltskega izvora, vse do nedavnega pa so v njih živeli ljudje in živali skupaj. Danes služijo kot muzej na prostem. Lep primer romanske arhitekture je prikupna cerkvica sv. Marije, v kateri hranijo kelih, ki spominja na čudežni dogodek, ki se je zgodil leta 1300, ko se je med evharistijo vino spremenilo v kri.
Nadaljujemo po cesti N 742. Avenida del Castillo nas pripelje v Ponferrado pred mogočen templjarski grad. Desno C. Gill y Carrasco vodi do Bazilike de Encina. V nasprotnem nadaljujemo ravno naprej po Av. De Castillo in čez most. Na rotondi nadaljujemo ravno na Av. P. Colino. Na naslednji rotondi nadaljujemo ravno vse do Columbrianosa, nato levo za Fuente Nuevas in do Camponaraye; oz. na rotondi zavijemo levo na Calle del Camino de Santiago, ki nas skozi gosto poseljeno območje, skoraj v ravno začrtani cesti pripelje v Camponarayo.
Po prečkanju avtoceste in skozi Magaz de Abayo pridemo v Cacabelos. Sledi rahel vzpon, nato naselje Pieros, zatem položna cesta med vinogradi in polji vse do Villafrance del Bierzo.
Ponferrada: 60.000 prebivalcev; most čez reko Sil; utrba Castillo de los Templarios, veličastno pričevanje templjarskega reda (12.stol.). Bazilika, Nuestra Senora de la Encina, Gospa od hrasta (16. stol.) hrani v notranjosti čudodelen Marijin kipec z Jezusom v narodju. Nekoliko izven mesta cerkev Santiago de Penalba (mudejar), ruševine samostana San Pedro de Montes.
lme kraja Pons Ferrata pomeni železni most. Ta je bil zgrajen v 18. stoletju. Nadomestil je starejšega, zgrajenega v 11. stoletju. Namenjen je bil romarjem, da so lahko prečkali reko. Ponferrada se je razvila v pomembnejšo postojanko v času kralja Ferdinanda ll. Leta 1178 je povabil templjarje, da bi varovali romarje na njihovi poti v Kompostelo. Med leti 1218 in 1282 so templjarji v Ponferradi zgradili mogočno trdnjavo, ki se razprostira sredi mesta.
*Pripis:
Puente/Hospital del Orbigo:
Petindvajset kilometrov od španskega mesta Leon se romarji na Camino de Santiago približajo mostu. To samo po sebi ni nič posebnega – Camino Francés je poln mostov, mnogi segajo v najzgodnejše dni slavnega sprehoda v Santiago de Compostela. Kamniti most Hospital de Órbigo iz 13. stoletja je dolg 200 metrov in se ponaša z dvajsetimi loki, ki večinoma ležijo na golih tleh, zdaj ko jez blokira velik del reke Orbigo, vendar most je preživel zaradi legende o Don Suero de Quiñones.
Podrobnosti zgodbe se seveda razlikujejo, tako kot 700 let stare legende, toda nekaj zapisov pravi takole:
V petnajstem stoletju se je vitez Don Suero zaljubil v Lady Leonor, ki pa mu žal ni vračala naklonjenosti. Don Suero, ki bi moral kasneje postati zavetnik, je pokazal svoje zlomljeno srce tako, da se je vsak četrtek postil in si nadel železno ovratnico, da bi se pokazal kot "ujetnik ljubezni". (Tisti del »vsak četrtek« me vsakič prevzame.)
Toda tedenska železna ovratnica ni bila dovolj, da bi premagala zavrnitev ljubljene dame, zato je Don Suero leta 1434 tudi napovedal, da se bo pomeril z vsakim dovolj pogumnim vitezom, da se z njim spopade na dolgem mostu Hospital del Órbigo. Ko bo osvojil 300 sulic, je rekel, da bo odstranil ovratnico in se osvobodil svoje nadloge. Ta dogodek je kasneje postal znan kot "turnir Častnega prehoda".
Oh, ampak Don Suero se v resnici ni nameraval sam boriti v vseh 300 dvobojih. Ker so v vsakem stoletju bratje, mu je uspelo prepričati devet svojih najbližjih prijateljev, da se včasih borijo namesto njega - verjetno ob četrtkih, ko ga je ovirala ovratnica.
Začela so se tekmovanja in ker je bilo leto 1434 jakobinsko sveto leto, je bilo veliko plemičev na poti. Vendar pa se vsi niso želeli boriti (tisti, ki niso želeli sodelovati na turnirju, so namesto po mostu morali vreči rokavico na tla in prebroditi reko). Poleg tega Don Suero in njegovi prijatelji niso zmagali v vseh dvobojih. Deset vitezov skupaj je zlomilo manj kot 200 sulic, ko so sodniki po kraljevem ukazu in verjetno zato, ker naj bi dvoboji ovirali vsakoletni pregon živine skozi mesto, razglasili, da je tekmovanje končano in da je zmagovalec Don Suero. Vitezu so slovesno sneli ovratnik in ga poslali daleč, daleč stran - na romanje v Santiago, seveda.
V javnosti krožijo tudi tri dodatna dejstva:
1. Nekako 10 metrov, več ali manj, na desni strani mostu, ko prečkate most, je steber ina katerem so v kamen vklesana imena 10 vitezov.
2. Ko je Don Quiñones zmagal na vseh dvobojih, se je odpravil na romanje v Santiago in v tamkajšnji katedrali predstavil svojo železno okrasno ogrlico z dragulji. Danes, ko vstopite v muzej v katedrali, je neposredno nasproti vrat kip ali doprsni kip moškega, na njem okoli vratu pa je ista železna ogrlica, ki jo je nosil Don Quiñones.
3. O tem dogodku je 81 let pozneje napisal knjigo neki avtor, ki so ga navdihnili resnični življenjski podvigi Don Quiñonesa. Avtor je bil Cervantes in knjiga seveda "Don Kihot".
Puente/Hospital del Orbigo:
Petindvajset kilometrov od španskega mesta Leon se romarji na Camino de Santiago približajo mostu. To samo po sebi ni nič posebnega – Camino Francés je poln mostov, mnogi segajo v najzgodnejše dni slavnega sprehoda v Santiago de Compostela. Kamniti most Hospital de Órbigo iz 13. stoletja je dolg 200 metrov in se ponaša z dvajsetimi loki, ki večinoma ležijo na golih tleh, zdaj ko jez blokira velik del reke Orbigo, vendar most je preživel zaradi legende o Don Suero de Quiñones.
Podrobnosti zgodbe se seveda razlikujejo, tako kot 700 let stare legende, toda nekaj zapisov pravi takole:
V petnajstem stoletju se je vitez Don Suero zaljubil v Lady Leonor, ki pa mu žal ni vračala naklonjenosti. Don Suero, ki bi moral kasneje postati zavetnik, je pokazal svoje zlomljeno srce tako, da se je vsak četrtek postil in si nadel železno ovratnico, da bi se pokazal kot "ujetnik ljubezni". (Tisti del »vsak četrtek« me vsakič prevzame.)
Toda tedenska železna ovratnica ni bila dovolj, da bi premagala zavrnitev ljubljene dame, zato je Don Suero leta 1434 tudi napovedal, da se bo pomeril z vsakim dovolj pogumnim vitezom, da se z njim spopade na dolgem mostu Hospital del Órbigo. Ko bo osvojil 300 sulic, je rekel, da bo odstranil ovratnico in se osvobodil svoje nadloge. Ta dogodek je kasneje postal znan kot "turnir Častnega prehoda".
Oh, ampak Don Suero se v resnici ni nameraval sam boriti v vseh 300 dvobojih. Ker so v vsakem stoletju bratje, mu je uspelo prepričati devet svojih najbližjih prijateljev, da se včasih borijo namesto njega - verjetno ob četrtkih, ko ga je ovirala ovratnica.
Začela so se tekmovanja in ker je bilo leto 1434 jakobinsko sveto leto, je bilo veliko plemičev na poti. Vendar pa se vsi niso želeli boriti (tisti, ki niso želeli sodelovati na turnirju, so namesto po mostu morali vreči rokavico na tla in prebroditi reko). Poleg tega Don Suero in njegovi prijatelji niso zmagali v vseh dvobojih. Deset vitezov skupaj je zlomilo manj kot 200 sulic, ko so sodniki po kraljevem ukazu in verjetno zato, ker naj bi dvoboji ovirali vsakoletni pregon živine skozi mesto, razglasili, da je tekmovanje končano in da je zmagovalec Don Suero. Vitezu so slovesno sneli ovratnik in ga poslali daleč, daleč stran - na romanje v Santiago, seveda.
V javnosti krožijo tudi tri dodatna dejstva:
1. Nekako 10 metrov, več ali manj, na desni strani mostu, ko prečkate most, je steber ina katerem so v kamen vklesana imena 10 vitezov.
2. Ko je Don Quiñones zmagal na vseh dvobojih, se je odpravil na romanje v Santiago in v tamkajšnji katedrali predstavil svojo železno okrasno ogrlico z dragulji. Danes, ko vstopite v muzej v katedrali, je neposredno nasproti vrat kip ali doprsni kip moškega, na njem okoli vratu pa je ista železna ogrlica, ki jo je nosil Don Quiñones.
3. O tem dogodku je 81 let pozneje napisal knjigo neki avtor, ki so ga navdihnili resnični življenjski podvigi Don Quiñonesa. Avtor je bil Cervantes in knjiga seveda "Don Kihot".