Zgodovina Jakobove poti
Razsežnost Jakobove poti
Jakobova pot sestoji iz več odsekov, od katerih se glavni začne v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Španijo in Francijo in se imenuje »francoska pot« (Camino Francés). Do Santiaga meri okoli 780 km in poteka po severni Španiji. To je zaključni del poti, ki je skupen vsem variantam.
V nadaljevanju poti proti Franciji sta v glavnem dve možnosti za prehod Pirenejev, prelaza Puerto de Ibañeta (francosko Roncevaux) in Somport.
Preko prelaza Puerto de Ibañeta se je francoska pot nadaljevala v tri smeri. Do kraja Le Puy-en-Velay in do Lyona se je imenovala »via Podiensis« (voie du Puy), preko Limogesa in do Vèzelaya se je imenovala »via Lemovicensis« (voie de Vézelay) in do Pariza je vodila »via Turonensis« (voie de Tours).
Preko prelaza Somport je potekala »via Tolosane« (voie Toulousaine) mimo Toloze do Arlesa. Iz Španije se priključijo na glavni odsek Jakobove poti razni manjši odseki, od katerih so najvažnejši sledeči:
»Via de la Plata« ali »srebrna pot« se začne v mestu Sevilja, na jugu Španije in je ena izmed najdaljših poti (okoli 1000 km). Poteka po stari rimski cesti vse od Sevilje do mesta Astorga, kjer se priključi francoski poti.
»Severna pot« poteka ob obali in daje tako priložnost osvežitve v morju pa naporni hoji. Kljub temu pa je zaradi terena, po katerem poteka, tudi najzahtevnejša pot do Santiago de Campostela. Od mesta Irun blizu francoske meje je dolga 825 km in se nadaljuje na sever do Soulaca in naprej kot obalna cesta vse do pristanišč ob Rokavskem prelivu.
»Portugalska pot« je najkrajša, vsega 230 km in poteka po atlantski obali vse od Porta dalje.
»Camino Ingles« ali »angleška pot« predvideva potovanje iz Anglije po morju do španskih pristanišč A Coruña in El Ferrol. Iz Ferrola do Santiaga de Compostela je še 110 km, medtem ko iz A Coruñe do komaj 75 km.
Seveda se v navedenih krajih zaključijo le glavni odseki Jakobove poti, ker se ceste nadaljujejo po raznih deželah, od koder so prihajali in še prihajajo romarji in turisti.
Jakobova pot sestoji iz več odsekov, od katerih se glavni začne v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Španijo in Francijo in se imenuje »francoska pot« (Camino Francés). Do Santiaga meri okoli 780 km in poteka po severni Španiji. To je zaključni del poti, ki je skupen vsem variantam.
V nadaljevanju poti proti Franciji sta v glavnem dve možnosti za prehod Pirenejev, prelaza Puerto de Ibañeta (francosko Roncevaux) in Somport.
Preko prelaza Puerto de Ibañeta se je francoska pot nadaljevala v tri smeri. Do kraja Le Puy-en-Velay in do Lyona se je imenovala »via Podiensis« (voie du Puy), preko Limogesa in do Vèzelaya se je imenovala »via Lemovicensis« (voie de Vézelay) in do Pariza je vodila »via Turonensis« (voie de Tours).
Preko prelaza Somport je potekala »via Tolosane« (voie Toulousaine) mimo Toloze do Arlesa. Iz Španije se priključijo na glavni odsek Jakobove poti razni manjši odseki, od katerih so najvažnejši sledeči:
»Via de la Plata« ali »srebrna pot« se začne v mestu Sevilja, na jugu Španije in je ena izmed najdaljših poti (okoli 1000 km). Poteka po stari rimski cesti vse od Sevilje do mesta Astorga, kjer se priključi francoski poti.
»Severna pot« poteka ob obali in daje tako priložnost osvežitve v morju pa naporni hoji. Kljub temu pa je zaradi terena, po katerem poteka, tudi najzahtevnejša pot do Santiago de Campostela. Od mesta Irun blizu francoske meje je dolga 825 km in se nadaljuje na sever do Soulaca in naprej kot obalna cesta vse do pristanišč ob Rokavskem prelivu.
»Portugalska pot« je najkrajša, vsega 230 km in poteka po atlantski obali vse od Porta dalje.
»Camino Ingles« ali »angleška pot« predvideva potovanje iz Anglije po morju do španskih pristanišč A Coruña in El Ferrol. Iz Ferrola do Santiaga de Compostela je še 110 km, medtem ko iz A Coruñe do komaj 75 km.
Seveda se v navedenih krajih zaključijo le glavni odseki Jakobove poti, ker se ceste nadaljujejo po raznih deželah, od koder so prihajali in še prihajajo romarji in turisti.
Jakobova pot danes
Srednjeveška romanja so s časom prenehala in po nadškofu Xelmìrezu ni bilo več sposobnih voditeljev, tako je mesto Santiago de Compostela izgubilo vso svojo veličino. Po odkritju Amerik se je tudi trgovina osredotočila bolj na južne kraje polotoka. Šele v 17. stoletju je začelo mesto spet rasti, a ne več zaradi dotoka romarjev. Po Jakobovi poti ni hodil več nihče.
Oživitev romanja je podprla španska vlada Francisca Franca, ki je bila zelo naklonjena promociji španske katoliške zgodovine. Leta 1985 je UNESCO vključil Jakobovo pot med svetovno dediščino. Leta 1987 je Svet Evrope priznal kulturno pomembnost poti, ki prečkajo vso Evropo s ciljem v Santiago de Compostela in jih imenoval »Evropska pot pobožnosti«. Istočasno je bil odobren strošek za ustrezno opremo poti, predvsem za informativne table in mejnike z oznako poti.
Ta in podobna priznanja, ki ne poudarjajo verske plati, temveč kulturno in zgodovinsko važnost Jakobove poti, so spet obudila zanimanje zanjo. V zadnjih dveh desetletjih število obiskovalcev stalno narašča in čedalje več je tujcev, predvsem Nemcev in Italijanov. Leta 1989 je na primer priromalo v Santiago de Compostela 5760 oseb (od teh 2391 tujcev), leta 2009 pa kar 145.877 oseb (66.870 tujcev). Omeniti je treba tudi izredni dotok romarjev v tako imenovanih Jakobovih letih, ko svetnikov praznik pade na nedeljo. Tako je bilo leta 1993 prisotnih 99.436 romarjev, leta 1999 so zabeležili 154.613 romarjev in leta 2010 celo 272.135 romarjev in že več kot 300.000 v letu 2017. Večina potuje peš, nekateri s kolesom, nekateri celo potujejo tako kot njihovi srednjeveški kolegi, na konju ali oslu. Poleg tistih, ki opravljajo versko romanje, je veliko pohodnikov, ki pot hodijo zaradi potovanj ali športa. Mnogi tudi menijo, da je izkušnja duhovni umik od sodobnega življenja.
Srednjeveška romanja so s časom prenehala in po nadškofu Xelmìrezu ni bilo več sposobnih voditeljev, tako je mesto Santiago de Compostela izgubilo vso svojo veličino. Po odkritju Amerik se je tudi trgovina osredotočila bolj na južne kraje polotoka. Šele v 17. stoletju je začelo mesto spet rasti, a ne več zaradi dotoka romarjev. Po Jakobovi poti ni hodil več nihče.
Oživitev romanja je podprla španska vlada Francisca Franca, ki je bila zelo naklonjena promociji španske katoliške zgodovine. Leta 1985 je UNESCO vključil Jakobovo pot med svetovno dediščino. Leta 1987 je Svet Evrope priznal kulturno pomembnost poti, ki prečkajo vso Evropo s ciljem v Santiago de Compostela in jih imenoval »Evropska pot pobožnosti«. Istočasno je bil odobren strošek za ustrezno opremo poti, predvsem za informativne table in mejnike z oznako poti.
Ta in podobna priznanja, ki ne poudarjajo verske plati, temveč kulturno in zgodovinsko važnost Jakobove poti, so spet obudila zanimanje zanjo. V zadnjih dveh desetletjih število obiskovalcev stalno narašča in čedalje več je tujcev, predvsem Nemcev in Italijanov. Leta 1989 je na primer priromalo v Santiago de Compostela 5760 oseb (od teh 2391 tujcev), leta 2009 pa kar 145.877 oseb (66.870 tujcev). Omeniti je treba tudi izredni dotok romarjev v tako imenovanih Jakobovih letih, ko svetnikov praznik pade na nedeljo. Tako je bilo leta 1993 prisotnih 99.436 romarjev, leta 1999 so zabeležili 154.613 romarjev in leta 2010 celo 272.135 romarjev in že več kot 300.000 v letu 2017. Večina potuje peš, nekateri s kolesom, nekateri celo potujejo tako kot njihovi srednjeveški kolegi, na konju ali oslu. Poleg tistih, ki opravljajo versko romanje, je veliko pohodnikov, ki pot hodijo zaradi potovanj ali športa. Mnogi tudi menijo, da je izkušnja duhovni umik od sodobnega življenja.
Namestitev
V Španiji, Franciji in na Portugalskem romarski domovi s posteljami v skupnih spalnicah ponujajo nočitev za romarje, ki imajo poverilnice. V Španiji se ta vrsta nastanitve imenuje refugio ali albergue, in sta podobna mladinskim domovom ali hostlom v francoskem sistemu gîtes d'étape.
Hostle lahko vodijo lokalna župnija, krajevni svet, zasebni lastniki ali društva romarjev. Občasno so zavetišča v samostanih, na primer v samostanu San Xulián de Samos, ki ga vodijo menihi in v Santiagu de Compostela.
Zadnji hostel na poti je znameniti Hostal de los Reyes Católicos, ki stoji ob Praza do Obradoiro nasproti stolnice. Prvotno sta ga kot hospic in bolnišnico za romarje zgradila kraljica Izabela I. Kastiljska in kralj Ferdinand II. Aragonski, katoliška kralja. Danes je to luksuzni hotel s 5 zvezdicami ali parador, ki še vedno ponuja brezplačne storitve za omejeno število romarjev na dan.
V Španiji, Franciji in na Portugalskem romarski domovi s posteljami v skupnih spalnicah ponujajo nočitev za romarje, ki imajo poverilnice. V Španiji se ta vrsta nastanitve imenuje refugio ali albergue, in sta podobna mladinskim domovom ali hostlom v francoskem sistemu gîtes d'étape.
Hostle lahko vodijo lokalna župnija, krajevni svet, zasebni lastniki ali društva romarjev. Občasno so zavetišča v samostanih, na primer v samostanu San Xulián de Samos, ki ga vodijo menihi in v Santiagu de Compostela.
Zadnji hostel na poti je znameniti Hostal de los Reyes Católicos, ki stoji ob Praza do Obradoiro nasproti stolnice. Prvotno sta ga kot hospic in bolnišnico za romarje zgradila kraljica Izabela I. Kastiljska in kralj Ferdinand II. Aragonski, katoliška kralja. Danes je to luksuzni hotel s 5 zvezdicami ali parador, ki še vedno ponuja brezplačne storitve za omejeno število romarjev na dan.
Romarski potni list
Večina romarjev ima pri sebi dokument, imenovan romarski potni list (t. i. credencial - poverilnica). Kupi se ga v španski turistični agenciji (če prične pot v St. Jean Pied de Port in v drugih večjih mestih ob poti), lahko pa tudi v Ljubljani v Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji. Omogoča dostop do poceni, včasih brezplačnih nočitev v zatočiščih po poti. V potni list romar vnese uradne žige prenočišč (imenovane albergue ali refugio na španskem delu poti). Zagotavlja romarju evidenco, kje je jedel ali spal in kot dokaz o prehojeni poti.
Izpolnjeni žigi v romarskem potnem listu so potrebni tudi, če romar želi ob koncu poti pridobiti potrdilo o opravljenem romanju, tako imenovana Compostela, za kar je potrebno prehoditi najmanj 100 km ali kolesariti najmanj 200 km.
Večina romarjev ima pri sebi dokument, imenovan romarski potni list (t. i. credencial - poverilnica). Kupi se ga v španski turistični agenciji (če prične pot v St. Jean Pied de Port in v drugih večjih mestih ob poti), lahko pa tudi v Ljubljani v Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji. Omogoča dostop do poceni, včasih brezplačnih nočitev v zatočiščih po poti. V potni list romar vnese uradne žige prenočišč (imenovane albergue ali refugio na španskem delu poti). Zagotavlja romarju evidenco, kje je jedel ali spal in kot dokaz o prehojeni poti.
Izpolnjeni žigi v romarskem potnem listu so potrebni tudi, če romar želi ob koncu poti pridobiti potrdilo o opravljenem romanju, tako imenovana Compostela, za kar je potrebno prehoditi najmanj 100 km ali kolesariti najmanj 200 km.
Carnet de Pelerin de Saint Jacques (2022)
Navade romarjev
V preddverju katedrale sv. Jakoba v Komposteli romarji položijo roko na podnožje stebra, na katerem sedi sveti Jakob. S tem potrdijo pripadnost družini odrešenih. Prosijo za tri milostne darove in po izročilu bo ena od prošenj zagotovo uslišana. Prošnje morajo oblikovati med potjo kot znamenje, da se v njih dogaja spremeba.
Na nasprotni strani, ob vznožju stebra je upodobljen kip mojstra Matea, graditelja katedrale. Romarji morajo trikrat s čelom udariti ob njegovo glavo in na ta način bodo deležni vsaj kančka modrosti, ki jo svetnik udarcev (kot pravijo ljubkovalno svetniku) hrani v izobilju. Romarji nato vstopilo v cerkev in se po glavni ladji približajo velikemu svetnikovemu kipu za oltarjem ter ga objamejo. Nato se spustrjo v kripto, kjer se pred grobom svetega Jakoba priklonijo in izrečejo zahvalo.
V preddverju katedrale sv. Jakoba v Komposteli romarji položijo roko na podnožje stebra, na katerem sedi sveti Jakob. S tem potrdijo pripadnost družini odrešenih. Prosijo za tri milostne darove in po izročilu bo ena od prošenj zagotovo uslišana. Prošnje morajo oblikovati med potjo kot znamenje, da se v njih dogaja spremeba.
Na nasprotni strani, ob vznožju stebra je upodobljen kip mojstra Matea, graditelja katedrale. Romarji morajo trikrat s čelom udariti ob njegovo glavo in na ta način bodo deležni vsaj kančka modrosti, ki jo svetnik udarcev (kot pravijo ljubkovalno svetniku) hrani v izobilju. Romarji nato vstopilo v cerkev in se po glavni ladji približajo velikemu svetnikovemu kipu za oltarjem ter ga objamejo. Nato se spustrjo v kripto, kjer se pred grobom svetega Jakoba priklonijo in izrečejo zahvalo.