8. Dan
Triacastela - Samos - Sarria - Portomarin - Ligonde - Melide 94,58 km
V nadaljevanju sledijo naporni vzponi in spusti po lepi cesti s širokim pasom za kolesarje. Po cesti LU 643 do kraja San Cristovo Real in naprej do Renche in Samosa ter v nadaljevanju brez posebnosti skozi Teguin, mimo krajev Alan, Fontao, Vigo, dokler prijetne vožnje ne zaključimo na cilju v Sarrii.
San Cristobo: Prijetna antična vasica ob reki; župnijska cerkev
Samos: Benediktinski samostan (6. 17. stol.). Portal stare cerkve je iz 12. stoletja. Križni hodnik (17. stol.) krasijo stenske poslikave iz leta 1957. Na dvorišču je zanimiv vodnjak, oblikovan iz ženskih postav z golim oprsjem, namesto nog pa imajo kačji trup.
Sarria: 12.000 prebivalcev; nastanek mesta iz keltskih časov, ohranjeno srednjeveško jedro, župnijska cerkev (romanika), samostan Marije Magdalene (13. stol.); od nekdanjega grajskega poslopja (13. stol.), je ohranjen Ie grajski stolp; most preko reke Abrede.
Sarria - Portomarin - Palas de Rei
Samotna in prijetna cesta vijuga med polji, travniki in gozdovi. Do Portomarina je le malo krajev. Na Caminu, ki vodi od Portomarina do našega cilja in naprej do Kompostele, pa so zrastli številni manjši zaselki. Večji del poti vozimo v družbi pohodnikov. Skromne cerkvice, posejane po poljih ali v zavetju vasi, vabijo popotnika, da ob njih počije in si nabere novih moči.
Vilar de Donas
Lepo ohranjena romanska cerkvica svetega Odrešenika v kraju Vilar de Donas ima zanimiv vhodni atrij in poudarjeno pročelje. V notranjosti jo odlikujejo gotske freske, izstopajo poslikave Kristusovega pasijona. Cerkev je v 12. stoletju postala last reda vitezov svetega Jakoba, o čemer pričajo nagrobne plošče vitezov reda.
Red svetega Jakoba
V srednjem veku je bilo romanje v Kompostelo dolgo in polno nevarnosti. Vitezi templjarji so prvotno ščitili romarje na poti v Jeruzalem, kasneje pa na kompostelski poti. Po njihovem zgledu je nastal viteškl red svetega Jakoba. Ustanovljen je bil v samostanu v Villachi v 12. stoletju z namenom, da varuje in ščiti romarje na poti v Kompostelo. Red je gradil tudi hospice in gostoljubno sprejemal popotnike. Poleg telesne hrane so romarjem nudili počitek in duhovno oskrbo. V redu so bile včlanjene različne skupine, ki so skrbelie za romarje; verni vitezi, ki so živeli v v bratovščini, in poročeni vitezi.
Za Galicilo so značilne horreos, nekakšne shrambe za koruzo in poljščine. Vseh vrst in oblik jih je od majhnih, komaj opaznih, pa do velikih, v katere lahko celo vstopimo. Zgrajene so iz granitnega kamna, osnovo za izgradnjo pa gre iskati v keltski kulturi. Stojijo na kamnitih podstavkih, tako so zaščitene pred vlago in pred divjadjo.
Rua S.Lazaro nas vodi do mosta čez reko Sarria in do krožišča, kjer zavijemo levo na Caretera de Sarria a Portomarin. Nadaljujejmo po cesti LU 633, smer Portomarin. Prijetno valovita cesta vodi vse do Paciosa, prvega večjega kraja.
Sledi dolg nezahteven spust do reke Loio in umetnega jezera. Nadaljujemo in čez 3 km zavijemo levo čez most, pred nami je Portomarin.
Center mesta je desno, naša pot pa gre levo.
Villacha: Ruševine samostana svete Marije de Loyo. V samostanu je bil ustanovljen Veliki red Santiaga (12. stol.). Ostanki nekdanjega mostu
Portomarin: 2.000 prebivalcev. Umetno jezero, zgrajeno v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je prekrilo srednjeveški Portomarin. Kraj je bil pomemben romarski center, o čemer pričajo kar trije viteški redovi, ki so ščitili romarje na njihovi poti in so imeli tukaj svoj sedež; viteški redovi sv. Janeza, sv. Jakoba in templjarji. Leta 1962 je nekoliko više na obrobju jezera nastal novi Portomarin, nekatere pomembnejše spomenike so takrat prenesli; cerkev svetega Nikolaja (romanika); cerkev svetega Petra (l. stol.); kapelica Marije Snežne, postavljena vrh nekdanjega srednjeveškega mostu, ki se dviga čez glavno cesto; knežji dvor, Casa del conte (16. stol.).
Nadaljujemo po cesti C 633, tokrat bolj ali manj v družbi pohodnikov. Do Hospitala mimo Castromayorja in Gonzarja so vzponi. Premagamo skoraj 300 m višinske razlike. V kraju Hospital de la Cruz zapeljemo čez avtocesto in takoj zavijemo na kolesarjem in pešcem prirejeno pot. V nadaljevanju se cesta vse do cilja skoraj neopazno spušča, vožnja je prijetna. Vozimo skozi vrsto manjšhi naselij: Ventas de Naron, Ligonde, Airexe. Ko zapustimo Airexe, lahko gremo do Vilar de Donas, ali pa nadaljujemo mimo krajev: Portos, Lestedo, Vilaxuan, A Brea. V A Brei zavijemo levo na glavno cesto N 547, sledi Rosario in Palas de Rei.
Castromaior: Ruševine rimske postojanke; cerkvica svete Marije (romanika)
Ligonde: Nekdaj pomembna postojanka na poti; cerkev svetega Jakoba
Vilar de Donas: Nekoliko odkmaknjen (5 km pred ciljem): romanska cerkvica iz leta 1184, v notranjosti vrsta umetnostnih zakladov.
Palas de Rei: 900 prebivalcev. Cerkev svetega Tirsa; portal (romanika). Po izrodilu reda svetega Jakoba je bila v Palaisu kraljeva bolnica. Romansko pročelje na cerkvi San Tirso je še edini viden ostanek preteklosti, čeprav zasledimo keltsko zapuščino na obrobju mesta.
San Cristobo: Prijetna antična vasica ob reki; župnijska cerkev
Samos: Benediktinski samostan (6. 17. stol.). Portal stare cerkve je iz 12. stoletja. Križni hodnik (17. stol.) krasijo stenske poslikave iz leta 1957. Na dvorišču je zanimiv vodnjak, oblikovan iz ženskih postav z golim oprsjem, namesto nog pa imajo kačji trup.
Sarria: 12.000 prebivalcev; nastanek mesta iz keltskih časov, ohranjeno srednjeveško jedro, župnijska cerkev (romanika), samostan Marije Magdalene (13. stol.); od nekdanjega grajskega poslopja (13. stol.), je ohranjen Ie grajski stolp; most preko reke Abrede.
Sarria - Portomarin - Palas de Rei
Samotna in prijetna cesta vijuga med polji, travniki in gozdovi. Do Portomarina je le malo krajev. Na Caminu, ki vodi od Portomarina do našega cilja in naprej do Kompostele, pa so zrastli številni manjši zaselki. Večji del poti vozimo v družbi pohodnikov. Skromne cerkvice, posejane po poljih ali v zavetju vasi, vabijo popotnika, da ob njih počije in si nabere novih moči.
Vilar de Donas
Lepo ohranjena romanska cerkvica svetega Odrešenika v kraju Vilar de Donas ima zanimiv vhodni atrij in poudarjeno pročelje. V notranjosti jo odlikujejo gotske freske, izstopajo poslikave Kristusovega pasijona. Cerkev je v 12. stoletju postala last reda vitezov svetega Jakoba, o čemer pričajo nagrobne plošče vitezov reda.
Red svetega Jakoba
V srednjem veku je bilo romanje v Kompostelo dolgo in polno nevarnosti. Vitezi templjarji so prvotno ščitili romarje na poti v Jeruzalem, kasneje pa na kompostelski poti. Po njihovem zgledu je nastal viteškl red svetega Jakoba. Ustanovljen je bil v samostanu v Villachi v 12. stoletju z namenom, da varuje in ščiti romarje na poti v Kompostelo. Red je gradil tudi hospice in gostoljubno sprejemal popotnike. Poleg telesne hrane so romarjem nudili počitek in duhovno oskrbo. V redu so bile včlanjene različne skupine, ki so skrbelie za romarje; verni vitezi, ki so živeli v v bratovščini, in poročeni vitezi.
Za Galicilo so značilne horreos, nekakšne shrambe za koruzo in poljščine. Vseh vrst in oblik jih je od majhnih, komaj opaznih, pa do velikih, v katere lahko celo vstopimo. Zgrajene so iz granitnega kamna, osnovo za izgradnjo pa gre iskati v keltski kulturi. Stojijo na kamnitih podstavkih, tako so zaščitene pred vlago in pred divjadjo.
Rua S.Lazaro nas vodi do mosta čez reko Sarria in do krožišča, kjer zavijemo levo na Caretera de Sarria a Portomarin. Nadaljujejmo po cesti LU 633, smer Portomarin. Prijetno valovita cesta vodi vse do Paciosa, prvega večjega kraja.
Sledi dolg nezahteven spust do reke Loio in umetnega jezera. Nadaljujemo in čez 3 km zavijemo levo čez most, pred nami je Portomarin.
Center mesta je desno, naša pot pa gre levo.
Villacha: Ruševine samostana svete Marije de Loyo. V samostanu je bil ustanovljen Veliki red Santiaga (12. stol.). Ostanki nekdanjega mostu
Portomarin: 2.000 prebivalcev. Umetno jezero, zgrajeno v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je prekrilo srednjeveški Portomarin. Kraj je bil pomemben romarski center, o čemer pričajo kar trije viteški redovi, ki so ščitili romarje na njihovi poti in so imeli tukaj svoj sedež; viteški redovi sv. Janeza, sv. Jakoba in templjarji. Leta 1962 je nekoliko više na obrobju jezera nastal novi Portomarin, nekatere pomembnejše spomenike so takrat prenesli; cerkev svetega Nikolaja (romanika); cerkev svetega Petra (l. stol.); kapelica Marije Snežne, postavljena vrh nekdanjega srednjeveškega mostu, ki se dviga čez glavno cesto; knežji dvor, Casa del conte (16. stol.).
Nadaljujemo po cesti C 633, tokrat bolj ali manj v družbi pohodnikov. Do Hospitala mimo Castromayorja in Gonzarja so vzponi. Premagamo skoraj 300 m višinske razlike. V kraju Hospital de la Cruz zapeljemo čez avtocesto in takoj zavijemo na kolesarjem in pešcem prirejeno pot. V nadaljevanju se cesta vse do cilja skoraj neopazno spušča, vožnja je prijetna. Vozimo skozi vrsto manjšhi naselij: Ventas de Naron, Ligonde, Airexe. Ko zapustimo Airexe, lahko gremo do Vilar de Donas, ali pa nadaljujemo mimo krajev: Portos, Lestedo, Vilaxuan, A Brea. V A Brei zavijemo levo na glavno cesto N 547, sledi Rosario in Palas de Rei.
Castromaior: Ruševine rimske postojanke; cerkvica svete Marije (romanika)
Ligonde: Nekdaj pomembna postojanka na poti; cerkev svetega Jakoba
Vilar de Donas: Nekoliko odkmaknjen (5 km pred ciljem): romanska cerkvica iz leta 1184, v notranjosti vrsta umetnostnih zakladov.
Palas de Rei: 900 prebivalcev. Cerkev svetega Tirsa; portal (romanika). Po izrodilu reda svetega Jakoba je bila v Palaisu kraljeva bolnica. Romansko pročelje na cerkvi San Tirso je še edini viden ostanek preteklosti, čeprav zasledimo keltsko zapuščino na obrobju mesta.
Palas de Rei - Arzua - Santiago de Compostela
Kompostela je vse bližje. Zadnji kilometri bodo prijetno potovanje čez zeleno galicijsko pokrajino, med travnike, polja in v objemu dreves evkaliptusa, če se odločimo in prevozimo pot, namenjeno pohodnikom.
V nasprotnem nas čaka asfaltirana cesta z obilico prometa. Vse do končnega cilja so ob poti številne manjše vasi in naselja. Večji mesti sta Melide in Arzua. Cesta se v prvem delu skoraj dolgočasno rahlo dviga na vrhove in se nato zopet spušča v dolino. Pot se začenja ob reki Pambre, od koder je z manjše vzpetine lep razgled na istoimenski grad. Pri kraju O'Cote se začenja provinca Coruna. Do Arzue prečkamo nič manj kot šest dolin šestih rek.
Vozimo po cesti N 547, smer Melide, Arzua, v osrčje Galicije. Cesta se nadaljuje čez valovito gričevnato pokrajino brez posebnosti vse do Melide. Nekoliko pred Melido lahko zavijemo levo in odpeljemo do Furelosa (1.5 km), kjer si v baru tik ob idiličnem mostu privoščimo kratko osvežitev.
Ko prevozimo Melide, se nadaljuje kolesarski tobogan, spust mimo kraja Boente v dolino in do istoimenske reke, nato kratek vzpon, spust in tako naprej. Hrastov gozd počasi nadomestijo drevesa evkaliptusa, ki s svojo prisotnostjo naznanjajo bližino antskega oceana. Tik pred Arzuo nas pričaka še daljši vzpon.
San Julian: Kraj in bližnja reka sta poimenovana po Julijanu, priljubljenemu svetniku, ki je živel in umrl v tem kraju. Cerkev sv, Julljana (13, stol.)
Carballai de Baixo: (Za ogled gradu nekaj km levo od začrtane poti). Grad Pambre, eden bolje ohranjenih v Galiciji (15. stol.), je odličen primer srednjeveškega vojaškega stavbarstva. Grad je simbol upora prebivalcev Galicije skozi stoletja in priljubljen motiv številnih literarnih del.
Leboreiro: Srednjeveški Magdalenin most čez reko Seco; romanska cerkev svete Marije, na timpanonu ljubek prizor Marije z Jezusom
Furelos: Most s štirimi loki (romanika) čez reko Furelo; cerkev svetega Janeza
Melide: 5.000 prebivalcev. Nekoč pomembna postaja na romarski poti, geografsko središče Galicije. V Melidi se Caminu Frances pridruži najstarejša Jakobova pot, Camino primitivo, ki pride iz Baskije: kapelica svetega Roka (13. stol.); cerkev svetega Petra (12. stol.); cerkev svete Marije ( 12. stol.), poslikave v prezbiteriju.
Peroja: Kapelica svetega Vincencija
Boente: Cerkev svetega Jakoba, izviren kip sedečega svetega Jakoba, nenavaden kamnit vodnjak, znamenje križa
Castaneda: Župnijska cerkev device Marije, ostanki nekdanje talilnice, kjer so pripravljali gradbeni materijal za kompostelsko katedralo
Ribadiso: Srednjeveški most; hospic svetega Antona
Arzua: 7.000 prebivalcev; ruševine samostana Marije Magdalene (14. stol.); cerkev sv. Jakoba. Apostola Jakoba srečamo v župnijski cerkl v dveh podobah, kot romarja in kot mučenika.
Kompostela je vse bližje. Zadnji kilometri bodo prijetno potovanje čez zeleno galicijsko pokrajino, med travnike, polja in v objemu dreves evkaliptusa, če se odločimo in prevozimo pot, namenjeno pohodnikom.
V nasprotnem nas čaka asfaltirana cesta z obilico prometa. Vse do končnega cilja so ob poti številne manjše vasi in naselja. Večji mesti sta Melide in Arzua. Cesta se v prvem delu skoraj dolgočasno rahlo dviga na vrhove in se nato zopet spušča v dolino. Pot se začenja ob reki Pambre, od koder je z manjše vzpetine lep razgled na istoimenski grad. Pri kraju O'Cote se začenja provinca Coruna. Do Arzue prečkamo nič manj kot šest dolin šestih rek.
Vozimo po cesti N 547, smer Melide, Arzua, v osrčje Galicije. Cesta se nadaljuje čez valovito gričevnato pokrajino brez posebnosti vse do Melide. Nekoliko pred Melido lahko zavijemo levo in odpeljemo do Furelosa (1.5 km), kjer si v baru tik ob idiličnem mostu privoščimo kratko osvežitev.
Ko prevozimo Melide, se nadaljuje kolesarski tobogan, spust mimo kraja Boente v dolino in do istoimenske reke, nato kratek vzpon, spust in tako naprej. Hrastov gozd počasi nadomestijo drevesa evkaliptusa, ki s svojo prisotnostjo naznanjajo bližino antskega oceana. Tik pred Arzuo nas pričaka še daljši vzpon.
San Julian: Kraj in bližnja reka sta poimenovana po Julijanu, priljubljenemu svetniku, ki je živel in umrl v tem kraju. Cerkev sv, Julljana (13, stol.)
Carballai de Baixo: (Za ogled gradu nekaj km levo od začrtane poti). Grad Pambre, eden bolje ohranjenih v Galiciji (15. stol.), je odličen primer srednjeveškega vojaškega stavbarstva. Grad je simbol upora prebivalcev Galicije skozi stoletja in priljubljen motiv številnih literarnih del.
Leboreiro: Srednjeveški Magdalenin most čez reko Seco; romanska cerkev svete Marije, na timpanonu ljubek prizor Marije z Jezusom
Furelos: Most s štirimi loki (romanika) čez reko Furelo; cerkev svetega Janeza
Melide: 5.000 prebivalcev. Nekoč pomembna postaja na romarski poti, geografsko središče Galicije. V Melidi se Caminu Frances pridruži najstarejša Jakobova pot, Camino primitivo, ki pride iz Baskije: kapelica svetega Roka (13. stol.); cerkev svetega Petra (12. stol.); cerkev svete Marije ( 12. stol.), poslikave v prezbiteriju.
Peroja: Kapelica svetega Vincencija
Boente: Cerkev svetega Jakoba, izviren kip sedečega svetega Jakoba, nenavaden kamnit vodnjak, znamenje križa
Castaneda: Župnijska cerkev device Marije, ostanki nekdanje talilnice, kjer so pripravljali gradbeni materijal za kompostelsko katedralo
Ribadiso: Srednjeveški most; hospic svetega Antona
Arzua: 7.000 prebivalcev; ruševine samostana Marije Magdalene (14. stol.); cerkev sv. Jakoba. Apostola Jakoba srečamo v župnijski cerkl v dveh podobah, kot romarja in kot mučenika.